Radio Študent, 3. november 2014 ― Na polju sodobne umetnosti se pogosto srečamo s strahom, da so koncepti zlovešče, črne luknje, kjer se umetniška dela za vedno izgubijo. Nekakšna prebrisana sredstva slavoželjnih kustosov ali kuratorjev, ki jim je umetnost le medij lastnega izraza. Toda kakor je takšno prepričanje prenagljeno in paranoidno, ne kaže nič bolje tudi njemu nasprotnemu prepričanju, ki meni, da je koncept stvar lahkotnega inteligibilnega okrasja. Sledi slednjega lahko pogosto zasledimo okoli ohlapnih ali hermetičnih opisov umetniških del, ki se teh zares ne tičejo. Dodani so jim zavoljo večje eksotičnosti, boljšega uspeha na raznih razpisih ali pa zato, ker je takšen trend. S tovrstnimi težavami se, kot bomo poskušali pokazati, srečuje tudi razstava Robertine Šebjanič Aurelia 1+Hz/proto viva generator. Ta bo na ogled v Galeriji Kapelica vse do 21. novembra. Razstava postavlja na ogled istoimensko delo, ki ga lahko razdelimo na tri komponente: na presvetljen vodni tank, v katerem se giblje peščica meduz; na projekcijo njihovega gibanja in na tank z robotizirano življenjsko tvorbo. Komponente so med sabo povezane, tako da se gibanje meduz odraža tudi na digitalni projekciji in v gibanju robotizirane tvorbe. To omogočajo senzorji giba, ki beležijo gibanje meduz, in algoritem, ki prevaja pridobljene informacije v format, primeren ostalim komponentam. Sledeč konceptu oziroma spremnemu tekstu želi delo raziskati “možnosti sobivanja živali in strojev”. To počne z raziskovanjem sinhronega obnašanja med meduzami in robotizirano tvorbo, ki naj bi preseglo zoperstavitev umetno-naravno ali organsko-mehansko. Robotizirana tvorba tako ne oponaša gibanja meduz, temveč je njegov neposredni odraz; gibanje, ki je isto gibanje. Med njima se ustvari vez, ki se sicer znotraj samega konceptualnega okvira omenjenih dvojic oziroma zoperstavitev zdi nemogoča. Toda s tem ko se umetniško delo loteva te vezi povsem neposredno; s tem ko so torej postavljeni na ogled le oba nasprotujoča si pola in ve